Slovenščina kot prvi oz. materni jezik za večino učencev in učenk ter kot drugi jezik oz. jezik okolja za vse druge je temeljni splošnoizobraževalni predmet v osnovni šoli. Učenci in učenke se pri njem usposabljajo za učinkovito govorno in pisno sporazumevanje v slovenskem jeziku, še posebej v njegovi knjižni zvrsti, razvijajo zavest o pomenu materinščine in slovenščine, o slovenščini kot državnem in uradnem jeziku, o njenem položaju v Evropski uniji ter o njeni izrazni razvitosti na vseh področjih zasebnega in javnega življenja.

Temeljni cilj pouka slovenščine je razvijanje sporazumevalne zmožnosti in izhaja iz obravnave neumetnostnih in umetnostnih besedil, primernih starostni stopnji učencev in učenk v posameznem vzgojno-izobraževalnem obdobju. Obravnavi neumetnostnih besedil je namenjenih 60 % ur predmeta, obravnavi umetnostnih pa 40 % (izjema je 1. razred, kjer je to razmerje  50 : 50). Razvijanje sporazumevalne zmožnosti je prilagojeno starosti, spoznavni, sporazumevalni, spoznavni in domišljijski zmožnosti učencev in učenk ter njihovim sporazumevalnim izkušnjam, potrebam ipd.

Splošni cilji (UN 2018, str. 7—8)

1. Učenci in učenke si oblikujejo pozitivno razmerje do slovenskega jezika in do svojega prvega jezika (če ta ni slovenščina) ter se zavedajo pomembne vloge materinščine in slovenščine v svojem osebnem in družbenem življenju. Tako razvijajo svojo jezikovno, narodno in državljansko zavest, spoštovanje in naklonjenost do drugih jezikov in narodov ter medkulturno in socialno zmožnost. Imajo jasno predstavo o razmerjih med jeziki ter o vlogi prvega jezika in tujih jezikov, vedo, da je slovenščina lahko tudi drugi ali tuji jezik, in to tudi upoštevajo v vsakdanjem življenju. Zavedajo se tudi vloge, ki jo je imela slovenščina v zgodovini slovenskega naroda; spoznavajo temeljne mejnike v razvoju slovenskega (knjižnega) jezika in slovenske pisave.

2. Učenci in učenke razvijajo zmožnost sprejemanja, razumevanja, doživljanja in vrednotenja ter tvorjenja besedil v slovenskem knjižnem jeziku. Hkrati si oblikujejo jezikovno in književno kulturo. 

  • Razmišljujoče in kritično sprejemajo raznovrstna neumetnostna besedila, objavljena v raznih medijih – iz njih pridobivajo stvarno znanje, tega pa uporabljajo v vsakdanjem življenju in ga širijo z uporabo raznih priročnikov; usvajajo in utrjujejo razne strategije in učne pristope za učinkovito pridobivanje informacij iz govorjenih in zapisanih neumetnostnih besedil ter s tem razvijajo svojo zmožnost učenja. Besedila tudi vrednotijo in nato utemeljijo svoje mnenje; v besedilih prepoznavajo manipulativne (npr. propagandne) prvine ter si oblikujejo kritično stališče do njih.
  • Iz digitalnih besedil varno, ustvarjalno in kritično pridobivajo informacije, jih ustrezno uporabljajo in po potrebi tudi dopolnjujejo. Ozaveščajo in presojajo tako svojo kot tudi širšo uporabo digitalne in druge tehnologije ter prek nje pridobljenih informacij – ob tem razvijajo svojo digitalno zmožnost. 
  • Razmišljujoče in kritično sprejemajo ter povzemajo, vrednotijo in primerjajo umetnostna besedila slovenskih in drugih avtorjev. Branje prepoznavajo kot užitek, prijetno doživetje in intelektualni izziv. Stopajo v dialog z umetnostnim besedilom in o njem razpravljajo. Branje jim nudi priložnost za oblikovanje osebne in narodne identitete, za širjenje obzorja ter za spoznavanje svoje kulture in kulture drugih v evropskem kulturnem prostoru in širše. S spoznavanjem druge kulture in skupnih kulturnih vrednot gradijo naklonjen odnos do drugih in drugačnih. Tako razvijajo svojo socialno, kulturno in medkulturno zmožnost ter ozaveščajo pogled na časovno umeščenost obravnavanih umetnostnih besedil.
  • Razvijajo pripravljenost za pogovarjanje in dopisovanje ter za govorno nastopanje in pisanje. Tako ubesedujejo svoje znanje, misli, stališča, hotenje, čustva in izkušnje, se pogajajo ter miroljubno rešujejo probleme v raznih življenjskih položajih. Zavedajo se raznih okoliščin, v katerih nastajajo besedila, raznih namenov, ki jih imajo tvorci besedil, ter raznih medijev, prek katerih so besedila lahko posredovana, zato so sposobni tvoriti ustrezna in učinkovita besedila raznih vrst. Ob tem razvijajo svojo empatično, socialno, kulturno in estetsko zmožnost. Razvijanje zmožnosti tvorjenja besedil ter usvajanje in utrjevanje strategij in načel za tvorjenje verodostojnih, razumljivih, ustreznih in učinkovitih besedil, skladnih z jezikovno in slogovno normo knjižne zvrsti, pa spodbuja tudi razvijanje zmožnosti učenja.
  • Motivirani so za vse sporazumevalne dejavnosti; zavedajo se, da jim te omogočajo spoznavanje sebe in sveta ter zadovoljevanje svojih čustvenih in družbenih potreb. Ob izkušnjah s temi dejavnostmi spoznavajo, da njihovo obvladovanje povečuje zmožnost delovanja v družbenem okolju ter spoznavanja in ubesedovanja predmetnega, duhovnega in domišljijskega sveta. Tako se razvija njihova socialna, družbena in medkulturna zmožnost. 

 3. Učenci in učenke razvijajo in ohranjajo pozitiven odnos do branja neumetnostnih in umetnostnih besedil. Stik z besedili je zanje potreba in vrednota, zato tudi v prostem času berejo in poslušajo besedila (objavljena v raznih medijih), obiskujejo knjižnico, filmske in gledališke predstave, literarne prireditve ipd. 

 4. Učenci in učenke ob sprejemanju, razumevanju, doživljanju in vrednotenju ter tvorjenju besedil razvijajo svojo jezikovno (tj. poimenovalno, skladenjsko, pravorečno, pravopisno) in slogovno zmožnost, in sicer zato da bi samozavestno uporabljali slovenski knjižni jezik za svoje osebne, učne, interesne ipd. potrebe. Samozavestna raba slovenskega knjižnega jezika je zanje potreba in vrednota, zato v dostopnih knjižnih in elektronskih priročnikih ter jezikovnih svetovalnicah tudi v prostem času iščejo informacije o jezikovnih vprašanjih, ki si jih postavljajo sami ali na katere jih opozori kdo drug, ter se zavedajo svojega deleža v soustvarjanju slovenskega knjižnega jezika.  

 5. Učenci in učenke ob sprejemanju, razumevanju, doživljanju in vrednotenju neumetnostnih besedil razvijajo tudi svojo metajezikovno zmožnost – pridobivajo znanje o vlogah jezika ter o značilnostih slovenskega knjižnega jezika, to pa dopolnjujejo z uporabo raznih priročnikov ter osmišljajo z opazovanjem in prepoznavanjem vloge dane jezikovne prvine v neumetnostnih in umetnostnih besedilih. Značilnosti slovenskega knjižnega jezika primerjajo z značilnostmi jezikov, ki se jih učijo ali s katerimi so v stiku (nekateri jih seveda primerjajo tudi s svojim prvim jezikom). 

 6. Učenci in učenke ob sprejemanju, razumevanju, doživljanju in vrednotenju umetnostnih besedil pridobivajo tudi književno znanje. Umeščanje besedil v časovni in kulturni kontekst ter literarnovedno znanje jim omogočata globlje doživljanje, razumevanje in vrednotenje umetnostnih besedil. Literarnoestetsko doživetje, podprto z literarnovednim znanjem, omogoča poglobljeno spoznavanje besedne umetnosti in estetskih izraznih možnosti, povečuje užitek ob poslušanju oz. branju in prispeva k razvijanju pozitivnega odnosa do besedne umetnosti ter védenju o pomenu in vlogi umetnostnih besedil v preteklosti in sedanjosti, do poslušanja oz. branja umetnostnih besedil, do ustvarjalnosti in do (samo)izražanja v raznih medijih.

I. Operativni cilji pri jezikovnem pouku (povzeto po UN 2018, str. 63—69)

Razvijanje sporazumevalne zmožnosti poteka v vseh treh vzgojno-izobraževalnih obdobjih in je prilagojeno starosti, spoznavni, sporazumevalni, spoznavni in domišljijski zmožnosti učencev in učenk ter njihovim sporazumevalnim izkušnjam, potrebam ipd. Jezikovni pouk je s cilji, vsebinami in dejavnostmi zasnovan tako, da ga učitelj/učiteljica lahko povezuje z jezikovnimi, naravoslovnimi in družboslovnimi predmeti; učenci in učenke si tako uzaveščajo transkurikularno vlogo slovenščine kot učnega jezika.

V prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju se obravnavajo naslednji sklopi operativnih ciljev iz učnega načrta:

  • Razvijanje jezikovne, narodne in državljanske zavesti,
  • Razvijanje zmožnosti pogovarjanja,
  • Razvijanje zmožnosti poslušanja,
  • Razvijanje zmožnosti govornega nastopanja,
  • Razvijanje zmožnosti branja in pisanja,
  • Razvijanje jezikovne in slogovne zmožnosti,
  • Razvijanje metajezikovne zmožnosti.

V drugem in tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju se obravnavajo naslednji sklopi operativnih ciljev iz učnega načrta:

  • Razvijanje jezikovne, narodne in državljanske zavesti,
  • Razvijanje zmožnosti dvosmernega sporazumevanja,
  • Razvijanje zmožnosti enosmernega sporazumevanja,
  • Razvijanje jezikovne in slogovne zmožnosti,
  • Razvijanje metajezikovne zmožnosti.

Cilji in vsebine se nadgrajujejo in prepletajo med seboj ter omogočajo postopno pridobivanje znanja, veščin in spretnosti, ki vodijo k oblikovanju kultiviranega poslušalca, sogovorca, govorca, bralca in pisca.

Učenci in učenke tudi sproti presojajo učinek pridobljenega vsebinskega in procesnega znanja na omenjene zmožnosti, jih vrednotijo in na podlagi povratnih informacij načrtujejo, kako bi jih izboljšali.

II. Operativni cilji pri pouku književnosti

Pri književnem pouku učenci in učenke razvijajo recepcijsko zmožnost:

  1. z branjem/poslušanjem/gledanjem uprizoritev umetnostnih besedil in z govorjenjem/pisanjem o njih ter
  2. s tvorjenjem/(po)ustvarjanjem ob umetnostnih besedilih (tj. s pisanjem/interpretativnim branjem/govorjenjem).

Omenjene sporazumevalne dejavnosti se ob srečevanju z umetnostnim besedilom v drugem in tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju prepletajo v okviru vsake učne enote, v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju pa je sprejemanje (poslušanje, branje) praviloma nadrejeno tvorjenju (govorjenju, pisanju).

Književni pouk se v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju uresničuje kot prijetno doživetje in kot metoda privzgajanja bralnih navad, v drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju pa je njegov glavni cilj ohranjanje učenčevih/učenkinih interesov za branje in poslušanje umetnostnih besedil ter razvijanje zmožnosti ustvarjalnega dialoga z umetnostnim besedilom po metodi šolske interpretacije književnega besedila.

  • Razvijanje recepcijske zmožnosti z branjem, poslušanjem (in gledanjem) uprizoritev umetnostnih besedil in z govorjenjem, pisanjem o njih (povzeto po UN 2018, str. 39—42)

1. Učenci in učenke razvijajo recepcijsko zmožnost tako, da:

  • spoznavajo obvezna in druga umetnostna besedila po izbiri učitelja/učiteljice ter učencev in učenk (npr. besedila lokalnih avtorjev, besedila, povezana z aktualnimi dogodki (nagradami) ipd.);
  • besedila med seboj primerjajo in vrednotijo, svoje mnenje utemeljijo in se sklicujejo na besedila;
  • prepoznavajo razlike med estetsko polnovredno in trivialno/zabavno književnostjo;
  • umetnostna besedila umeščajo v časovni okvir njihovega nastanka in postopoma prepoznavajo pomen literarnozgodovinskih obdobij v razvoju književnosti.

2. Učenci in učenke spoznavajo književne zvrsti in vrste tako, da: 

  • doživljajo, razčlenjujejo, vrednotijo in primerjajo poezijo/pesemska besedila;
  • doživljajo, razčlenjujejo, vrednotijo in primerjajo prozo/prozna besedila;
  • doživljajo, razčlenjujejo, vrednotijo in primerjajo dramatiko/dramska besedila ter medijske realizacije/aktualizacije;
  • poznajo in predstavijo razločevalne značilnosti književnih zvrsti/vrst, jih primerjajo in sintetizirajo.

3. Učenci/učenke kot pomoč pri razvijanju recepcijske/bralne zmožnosti usvojijo tudi določeno literarnovedno znanje.

Učni načrt za slovenščino v osnovni šoli za prvo in drugo vzgojno-izobraževalno obdobje ne vsebuje predlaganih besedil, pač pa določa avtorje in avtorice, katerih dela naj učenci in učenke spoznajo v posameznih vzgojno-izobraževalnih obdobjih. 

V tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju se v vsakem razredu obravnava tudi po tri obvezna besedila, in sicer:

v 7. razredu:

v 8. razredu:

v 9. razredu:

  • Ljudska: Pegam in Lambergar,
  • T. Pavček: Pesem,
  • F. Levstik: Martin Krpan.
  • F. Prešeren: Povodni mož,
  • N. Grafenauer: Življenje,
  • J. Kersnik: Mačkova očeta.
  • F. Prešeren: Zdravljica,
  • O. Župančič: Žebljarska,
  • I. Cankar: Bobi.

  • Razvijanje recepcijske zmožnosti s tvorjenjem, (po)ustvarjanjem ob književnih besedilih (tj. pisanje, interpretativno branje, govorjenje)(povzeto po UN 2018 str. 43—45)

1. Učenci in učenke razvijajo zmožnost doživljanja, razumevanja in vrednotenja umetnostnih besedil ter prvin umetnostnega besedila tako, da pišejo:

  • (po)ustvarjalna besedila; ob tem prepoznavajo ustvarjanje umetnostnega besedila kot poseben govorni položaj – sami namreč oblikujejo besedilni svet in se pri tem opirajo na svoje (medbesedilne) izkušnje in znanje;
  • »strokovna« besedila oz. fragmente besedil, v katere vključujejo jezikovne in druge značilne prvine umetnostnih besedil; pri tem upoštevajo značilnosti dane umetnostne zvrsti/vrste. 

2. Učenec/učenka kot pomoč pri razvijanju recepcijske/bralne zmožnosti usvoji tudi določeno literarnovedno znanje. Pokaže ga tako, da:

  • pozna, razume in uporablja literarnovedne izraze, navedene v učnem načrtu; 
  • pozna umetnostna besedila obvezno obravnavanih avtorjev in avtoric, pri izbranih slovenskih avtorjih in avtoricah pozna tudi vlogo njihovih del v razvoju slovenskega jezika in književnosti ter okvirno predstavi literarnozgodovinsko obdobje, v katerem je ustvarjal/a avtor oz. avtorica.