Pri pouku književnosti učenci in učenke razvijajo recepcijsko zmožnost (povzeto po UN 2018, str. 70—73):
- z branjem/poslušanjem/gledanjem uprizoritev umetnostnih besedil in z govorjenjem/pisanjem o njih ter
- s tvorjenjem/(po)ustvarjanjem ob umetnostnih besedilih (tj. s pisanjem/interpretativnim branjem/govorjenjem).
Omenjene sporazumevalne dejavnosti se ob srečevanju z umetnostnim besedilom v drugem in tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju prepletajo v okviru vsake učne enote.
Učenci in učenke razčlenjujejo literarno besedilo, po razčlenjevanju pa sintetizirajo spoznanja o besedilu ter izražajo vrednostne sodbe o njem in jih utemeljijo. Posamezna književna besedila tudi medsebojno primerjajo in vrednotijo. Tak problemsko-ustvarjalni pristop sočasno spodbuja tudi kritično mišljenje in sposobnosti reševanja književnih problemov ter krepi komunikacijske sposobnosti.
V povezavi s poukom književnosti spoznavajo učenci in učenke v tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju tudi bistvene značilnosti literarnozgodovinskih obdobij in smeri ter izbrane predstavnike in njihova dela. Slovenske avtorje razvrščajo v literarnozgodovinska obdobja in smeri ter predstavljajo njihovo vlogo v razvoju slovenskega jezika in književnosti. Učenci in učenke ob tem spoznavajo tudi zgodovino slovenskega (knjižnega) jezika ter tako pridobivajo literarnozgodovinsko in literarnovedno znanje (več tudi v poglavju Književnost, Vsebine v UN str. 46, 47).
