OSNOVNA ŠOLA - SLOVENŠČINA

Slovenščina je kul!

Slovenščina na daljavo

Slovenščina kot prvi oz. materni jezik za večino učencev in učenk ter kot drugi jezik oz. jezik okolja za vse druge je temeljni splošnoizobraževalni predmet v osnovni šoli. Učenci in učenke se pri njem usposabljajo za učinkovito govorno in pisno sporazumevanje v slovenskem jeziku, še posebej v njegovi knjižni zvrsti, razvijajo zavest o pomenu materinščine in slovenščine, o slovenščini kot državnem in uradnem jeziku, o njenem položaju v Evropski uniji ter o njeni izrazni razvitosti na vseh področjih zasebnega in javnega življenja.

Pripravljeno gradivo za samostojno učenje na daljavo je usklajeno z aktualnim učnim načrtom v osnovni šoli za 9. razred. Členjeno je v dve kategoriji (kot v UN), in sicer na Jezikovni pouk in Pouk književnosti.

Zasnova gradiv za samostojno učenje slovenščine na daljavo

Gradiva so zasnovana celostno in na treh ravneh zahtevnosti, ki so označene z barvami (več v navodilih za učence znotraj vsake učne enote):

  • z rdečo barvo so označene vsebine oz. cilji nižje ravni zahtevnosti,
  • z modro so označene vsebine oz. cilji temeljne ravni zahtevnosti,
  • z zeleno pa vsebine oz. cilji višje ravni zahtevnosti.

Pri pripravi gradiv smo izhajali iz i-učbenika za 9. razred. Učitelj jih lahko po potrebi nadgradi, spremeni oz. dopolni tako, da bodo v skladu s potrebami, zmožnostmi, potrebami, zanimanji in drugimi okoliščinami učencev. Pri tem lahko še dodatno vključi tudi prostodostopna gradiva na povezavah https://eucbeniki.sio.si/slo8/index.html; https://fran.si/; https://www.xn--franek-l2a.si/; https://svetovalnica.zrc-sazu.si/; https://sl.wikipedia.org/wiki/Wikipedija; http://www.gigafida.net/  in druge.

Usmeri jih lahko tudi k različnim avtentičnim vsebinam na spletu in v drugih medijih, npr. k ogledu lutkovnih ali gledaliških predstav, otroških in mladinskih TV-oddaj, k poslušanju radijskih iger, pravljic, k ogledu primernih igranih ali dokumentarnih filmov ipd.

Pri izvajanju pouka slovenščine na daljavo (in tudi sicer) lahko tako učiteljem kot učencem pomaga tudi gradivo Zavoda RS za šolstvo z naslovom Učila in učni pripomočki (2020); za osnovno šolo je seznam gradiv objavljen na straneh 7, 8 in 9.

Priporočamo, da učenci pri učenju uporabljajo tudi osnovna gradiva, ki jih že imajo doma (npr. delovne zvezke, tiskane učbenike, berila,  primerne revije, časopise, knjige …).

Vsaka učna enota na tem portalu je sestavljena iz treh delov:

iz navodil za učence, ki vključujejo namene učenja in dejavnosti za aktivno učenje po načelih formativnega spremljanja ter vrednotenja znanja in učenja;
iz (končnega) preverjanja znanja po samostojnem učenju;
iz smernic za samovrednotenje učenja.

Takšna zasnova učencem omogoča, da s pomočjo učitelja – tutorja bolj kakovostno načrtujejo svoje učenje ter s pomočjo kriterijev uspešnosti spremljajo svoj napredek in kakovost usvojenega znanja.

Pri oblikovanju gradiv za samostojno učenje na daljavo smo si prizadevali, da bi ga zasnovali tako, da so učenci čim bolj aktivni v vseh fazah učenja. Tako bo njihovo znanje slovenščine bolj osmišljeno, povezano in trajnejše. Pomembno je torej, da učenci:

  • s svojo aktivnostjo razvijajo in spremljajo svoje znanje in poglabljajo razumevanje na različne načine;
  • osmišljajo svoje učenje z nameni učenja in ga samovrednotijo s pomočjo kriterijev uspešnosti;
  • pri učenju uporabljajo tudi bralne učne strategije in se naučijo presojati uporabnost pridobljenega znanja in koristnost uporabljenih strategij.

Načrtovanje, spremljanje in preverjanje znanja pri učenju na daljavo

Spletno učno okolje, v katerem poteka učenje in delo na daljavo, je lahko eListovnik, spletna učilnica Moodle, Office 365, spletna učilnica v storitvi Google Suite ali v E-Asistentu ipd. Komunikacija lahko poteka tudi po e-pošti, skypu, voxu, vibru ipd., upoštevajoč, da to niso spletna učna okolja, ampak le orodja za komunikacijo.

V začetni fazi učenja je najbolj koristna takojšnja povratna informacija, saj so takrat cilji učencem še nedosegljivi, povratna informacija, ki jo učenci dobijo kasneje, pa je koristnejša v fazi učenja, ko učenci nalogo že zmorejo in ko želijo svoje znanje uporabiti v novem kontekstu (transfer znanja). Kakovost povratne informacije in način, kako jo uporabimo, sta bolj pomembna od pogostnosti. Povratna informacija izboljša učenje takrat, ko se nanaša na konkretno delo/izdelek učenca in na kriterije uspešnosti.

Spremljanje učnih dosežkov učencev poteka s sočasnim zbiranjem različnih dokazov o učenju, izdelkov torej, ki pričajo o opravljenih učnih dejavnostih. Dokazi o učenju lahko nastajajo v zvezku, v delovnem zvezku oziroma jih učenci shranijo v spletno mapo ali v e-portfolio (npr. za posnetke ali fotografije dokaza …). Tako bodo imeli učenci po končanem izobraževanju na daljavo dokumentirane vse svoje dokaze o svojem učenju.

Nekaj primerov dokazov o učenju:

  • beležke/zapiski/spletna mapa, ki so jih ustvarili učenci pri delu z učbenikom, i-učbenikom, delovnim zvezkom, berilom, z reševanjem različnih učnih listov ipd.,
  • izdelki, povezani s poslušanjem (in gledanjem) različnih avtentičnih besedil, npr. radijskih oddaj, TV-oddaj, gledališke in lutkovne predstave na spletu ipd.,
  • izdelki, povezani z branjem ter izkazovanjem bralnega razumevanja in doživljanja: predstavitev poljubno izbranega časopisnega članka ali članka iz ustrezne revije, poljubno izbrane knjige ipd.,
  • izdelki, povezani s poustvarjanjem ob/o branju književnega besedila, npr. različna prozna besedila (glej UN na str. 44 za 3. VIO) ipd.,
  • izdelki, povezani s pisanjem neumetnostnih besedil ꟷ tj. besedilnih vrst (glej UN str. 38 za 3. VIO),
  • zvočni posnetek glasnega branja neumetnostnih besedili in interpretativno branje književnih besedil,
  • drugi izdelki, ki lahko nastanejo kot posledica razvijanja recepcijske zmožnosti pri književnih besedilih ali zmožnosti branja in pisanja pri jeziku, npr.  plakat, videoposnetek, fotozgodba, zgibanka, PPT-predstavitev o neki temi ipd.

Izbrane in preizkušene učinkovite bralne učne strategije za učenje slovenščine

Razmišljajoče in kritično sprejemanje raznovrstnih neumetnostnih besedil, objavljenih v raznih medijih, je pomemben cilj pouka slovenščine po celi vertikali. Iz njih učenci pridobivajo stvarno znanje, tega pa uporabljajo v vsakdanjem življenju in ga širijo z uporabo različnih priročnikov. Ob tem usvajajo in utrjujejo razne strategije in pristope za pridobivanje informacij iz besedil, besedila znajo ovrednotiti in svoje mnenje utemeljiti, v besedilih prepoznavajo tudi propagandne prvine ter si oblikujejo kritično stališče do njih (UN str. 7).

Pri uresničevanju ciljev za razvijanje (kritičnega) poslušanja in pisanja o/ob njem in oblikovanju dejavnosti/nalog so nam lahko v pomoč učne strategije/pristopi, načini dela …, ki so navedeni v nadaljevanju. Razvrščamo jih lahko po različnih kriterijih. V tem gradivu so razvrščeni glede na namene učenja, osnovni namen pa je sistematično organiziranje informacij iz besedil.

  1. Strategije za določanje bistva[1]

Po branju/poslušanju/gledanju besedila naj učenci najprej določijo temo in  sporočilo besedila; to naj bo zapis misli, ne le ena beseda. Tema in sporočilo sta pri neumetnostnih besedilih pogosto izražena že v naslovu. Ustrezna naloga za iskanje bistva je, npr. da posameznim besedilom določijo najustreznejši naslov. Pri tem lahko izbirajo med naborom pripravljenih naslovov ali pa naslov napišejo sami.

Naloga za povzemanje bistva je lahko tudi kratko sporočilo (SMS) za vrstnika, sošolca, prijatelja.

Učenci se v nižjih razredih najprej učijo iskanja ključnih povedi, šele nato povzemanja s ključnimi besedami. Pomembno je izbrati temu ustrezne primere besedil.

Primerna vprašanja za spodbujanje iskanja bistva so npr.:

  • O čem ali o kom govori besedilo?
  • Kateri so glavni, ključni, najpomembnejši pojmi?
  • Kaj je sporočilo tega besedila?
  • …
  1. Strategije za določanje podrobnosti[2]

Besedilo sestavljajo različne informacije, nekatere so pomembnejše od drugih. Podrobnosti v besedilu pojasnjujejo ali podpirajo glavni namen. Delimo jih lahko na tiste, ki:

  • kaj podrobneje opisujejo ali predstavljajo;
  • navajajo razloge ali utemeljitve za določene trditve ali proti njim;
  • navajajo zaporedje korakov;
  • navajajo primere, s katerimi kaj pojasnjujejo ipd.

Vprašanja, ki spodbujajo iskanje podrobnosti, so npr.:

  • S katerimi podatki je dopolnjena glavna misel v besedilu? Iz česa jo razbereš?
  • S čim je podrobneje pojasnjeno/podprto sporočilo besedila?
  • Iz katerih jezikovnih sredstev v besedilu lahko sklepamo o njegovem namenu?
  1. Strategije za prikazovanje hierarhičnih in logičnih razmerij[3]

Podrobnosti v besedilu in odnose s sporočilom besedila kot celote lahko prikažemo z različnimi grafičnimi ponazoritvami. Najpogostejše oblike grafičnih ponazoritev so:

  • pojmovne mreže, ki prikazujejo povezave med pojmi v besedilu;
  • miselni vzorci kot posebna oblika pojmovnih mrež;
  • drugi grafični prikazi, ki predstavljajo shematski prikaz bistva in pripadajočih pojmov (npr. preglednice ipd.).

Pri oblikovanju pojmovne mreže lahko učence in učenke usmerjamo po naslednjem zaporedju:

  1. najprej ugotovimo, o čem besedilo govori;
  2. sledi razmislek o tem, katere podrobnosti dopolnjujejo, pojasnjujejo … osrednjo temo in sporočilo besedila;
  3. na sredino lista narišemo krog, ki naj bo poudarjen, vanj na kratko napišemo ključno misel/bistvo/sporočilo besedila;
  4. okrog poudarjenega kroga napišemo vse podrobnosti, ki glavno misel dopolnjujejo, dodatno pojasnjujejo ipd., in tudi te podatke povežemo vsakega v svoj krog;
  5. na koncu manjše kroge povežemo s poudarjenim krogom v sredini;
  6. s črtami pa povežemo tudi podatke v manjših krogih, in sicer tako, da nanje napišemo način povezanosti. Tako podrobnosti v manjših krogih niso več povezane samo s ključno besedo v sredini, ampak tudi z drugimi pomembnimi besedami. Za prikaz povezanosti podatkov oz. informacij v besedilu so posebej pomembne besede glagoli (npr., vpliva na, je odvisen od …).
  1. Strategije za širjenje besedišča[4]

Pojmovne mreže lahko uporabimo na različne načine, npr.:

  1. Izberemo besede/besedne zveze, ki se povezujejo z določeno temo, vsebino, vrsto besedila … Nato spodbudimo učence in učenke, da zapišejo čim več besed/pojmov, ki so v kakršni koli zvezi z izbrano besedo.
  2. Vse zapisane besede/pojme združimo v pojmovne skupine po dogovorjenih kriterijih (vrstah besed, oblikah, pomenskih razmerjih …).
  3. Pojmovne skupine povežemo v širše povezave, npr. glede na slogovno ustreznost.
  4. Nove besede in besedne zveze povežemo z že znanimi.
  5. Po potrebi si pomagamo z jezikovnimi svetovalnicami in slovarji v knjižni ali elektronski obliki.

Razumevanje besed in besednih zvez v besedilu in pomenskih razmerij med njimi ter sklepanje o njihovem pomenu iz sobesedila omogoča učencem in učenkam boljše razumevanje besedila kot celote, olajšuje vključevanje novih informacij v njihovo predznanje in omogoča lažje presojanje in vrednotenje informacij.

  1. Strategije kritičnega branja/poslušanja/gledanja s poudarkom na prepoznavanju dejstev in stališč/mnenj[5]

Razvijanje zmožnosti kritičnega branja/poslušanja/gledanja je proces, ki v skladu z UN pri slovenščini poteka po celi vertikali.

Kritično odzivanje spodbujamo, npr. z naslednjimi vprašanji:

  • Kaj  iz besedila lahko izvemo ali sklepamo o avtorju besedila? Iz česa v besedilu je mogoče sklepati, ali je tvorec/avtor besedila strokovnjak na svojem področju ali ne?
  • Ali lahko v besedilu navedene podatke preverimo?
  • Je v besedilu navedeno, kako so bili podatki zbrani?
  • Iz česa lahko sklepamo, ali so navedeni primeri resnični in ustrezni?
  • Kateri namen je mogoče prepoznati v besedilu? Je izražen neposredno ali je prikrit?
  • Kako lahko v besedilu ločimo dejstva od mnenj in stališč?

[1] Del strategij je prirejenih tudi po: Pečjak, S., Gradišar, A. (2012). Bralne učne strategije. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

[2] Prav tam.

[3] Prav tam.

[4] Prav tam.

[5] Prav tam.