Učenci in učenke razvijajo jezikovno in slogovno zmožnost ob vseh štirih sporazumevalnih dejavnostih: ob branju, poslušanju (in gledanju), pisanju in govornem nastopanju, in sicer:
- poimenovalno zmožnost: težišče je na bogatenju knjižnega besedišča ter postopoma na uporabi slovarjev v knjižni in elektronski obliki, prepoznavanju in odpravljanju poimenovalnih napak in neustreznosti v svojih besedilih in v besedilih drugih ipd.;
- skladenjsko zmožnost: težišče je na tvorjenju pomensko in oblikovno ustreznih povedi, zvez povedi in zvez replik, odpravljanju kritičnih mest v svojem praktičnem obvladanju slovnice ter postopoma na prepoznavanju in odpravljanju skladenjskih napak in neustreznosti v svojih besedilih in v besedilih drugih ipd.;
- pravorečno zmožnost: težišče je na poslušanju, posnemanju, pomnjenju in utrjevanju knjižne izreke besed in povedi, prepoznavanju in popravljanju svoje neknjižne izreke in neknjižne izreke drugih ipd.;
- pravopisno zmožnost: težišče je na postopnem, sistematičnem in osmišljenem spoznavanju, usvajanju in utrjevanju temeljnih pravopisnih pravil, na samostojni uporabi pravopisnih priročnikov ter jezikovnih svetovalnic v knjižni in elektronski obliki ter prepoznavanju in odpravljanju pravopisnih napak v svojih besedilih in v besedilih drugih;
- slogovno zmožnost: težišče je na opazovanju okoliščin sporočanja in na izbiranju njim ustrezne jezikovne zvrsti in ustreznih jezikovnih prvin ter postopoma na prepoznavanju in odpravljanju slogovnih napak v svojih in tujih besedilih.
Učenci in učenke razvijajo svojo jezikovno in slogovno zmožnost postopno, sistematično, dejavno, procesno, in sicer ob besedilih (več v poglavju Vsebine, Vrste besedil v UN str. 38).
Za učinkovito sporazumevanje razvijajo učenci in učenke tudi svojo metajezikovno zmožnost: pridobivajo znanje o sprejemanju in sporočanju (npr. o strategijah in načelih), o besedilu (npr. o zgradbenih in jezikovnih značilnostih dane besedilne vrste), jeziku (npr. o pomenskih, oblikovnih … lastnostih besed) ipd. – tudi to razvijajo oz. pridobivajo postopno, sistematično, dejavno in procesno tako, da izhajajo iz besedil.
Učenci in učenke sproti presojajo učinek pridobljenega vsebinskega in procesnega znanja na svojo metajezikovno zmožnost, vrednotijo to svojo zmožnost in na podlagi povratnih informacij načrtujejo, kako bi jo izboljšali.
Učitelj/učiteljica usmerja učence in učenke k povezovanju jezikovnosistemskega znanja. Učenci in učenke si s takšnim povezovanjem krepijo svojo jezikovno samozavest v slovenščini, ker so sposobni umestiti vsakdanje jezikovne probleme v enoten okvir, hkrati pa pridobivajo splošno jezikoslovno teoretično osnovo, ki jim lahko pomaga pri učenju tujih jezikov (več tudi v poglavju Vsebine, Jezikoslovni izrazi v UN str. 38, 39).
