Učenke in učenci razvijajo zmožnost enosmernega sporazumevanja tako, da:
- poslušajo (in gledajo) oz. berejo monološka besedila, jih razčlenjujejo, povzemajo, primerjajo, doživljajo in vrednotijo ter utemeljijo svoje mnenje – pri tem usvajajo temeljne strategije poslušanja oz. branja ter prepoznavajo zgradbene in jezikovne značilnosti tistih vrst besedil, ki jih bodo tudi tvorili;
- se pogovarjajo, govorno nastopajo in pišejo monološka besedila – pri tem se navajajo na to, da se je na tvorjenje besedila treba pripraviti in da je treba upoštevati naslovnika in druge okoliščine ter obvladati temo, o kateri se sporoča, poimenovalne možnosti in zakonitosti jezika, v katerem se sporoča, in zgradbene in jezikovne značilnosti dane besedilne vrste ipd.;
- kritično opazujejo svoje sporazumevanje in sporazumevanje drugih, ga vrednotijo in utemeljijo svoje mnenje; če je potrebno, predlagajo izboljšave in utemeljijo svoje predloge;
- dejavno in problemsko razvijajo temeljne gradnike sporazumevalne zmožnosti, tj. jezikovno (poimenovalno, skladenjsko, pravorečno, pravopisno), slogovno in metajezikovno zmožnost, ter se zavedajo njihove vloge pri izboljšanju svojega sporazumevanja.
Učenci in učenke pri sprejemanju in tvorjenju neumetnostnih besedil spoznavajo, da:
- so besedilne vrste, ki se jih učijo pri pouku, predvsem orientacija za čim bolj ustrezno tvorjenje besedil v vsakdanjem življenju;
- besedila, ki ne ustrezajo zakonitostim ene same besedilne vrste, niso napačna oz. neustrezna, kadar dosegajo svoj namen, temveč so načeloma kompleksnejša;
- moramo biti v določenih okoliščinah pri tvorjenju bolj pozorni na značilnosti določene besedilne vrste, v drugih okoliščinah pa to ni potrebno;
- je v besedilih včasih namerno zabrisana meja med dejstvom in mnenjem ter med prikazovalnim in propagandnim;
- se z elektronsko komunikacijo iz dneva v dan spreminjajo tudi nekatere značilnosti besedilnih vrst in da se moramo temu sproti prilagajati;
- naj razumejo svoje poznavanje besedilnih vrst bolj kot pripomoček za lažje in učinkovitejše sporazumevanje, ne pa kot obvezni predpis.
Za učinkovito sporazumevanje učenci in učenke pridobivajo tudi znanje o sprejemanju in sporočanju (npr. o strategijah in načelih), o besedilu (npr. o zgradbenih in jezikovnih značilnostih dane besedilne vrste), jeziku (npr. o pomenskih, oblikovnih … lastnostih besed) ipd. Zato učenci in učenke razvijajo tudi svojo metajezikovno zmožnost oz. pridobivajo jezikovnosistemsko znanje – to razvijajo oz. pridobivajo postopno, sistematično, dejavno in procesno, in to predvsem ob zapisanih besedilih.
